Nekaj dejstev o Irski

Republika Irska (irsko: Éire) ali po naše Irska leži na istoimenskem otoku v severozahodni Evropi, ki je 3. največji otok v Evropi in 20. na svetu. Republika Irska je suverena država z glavnim mestom Dublin, pokriva pet šestin otoka in nudi domovanje 4,2 milijonom Ircem. Preostala štestina otoka pripada Severni Irski, ki je del Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske z glavnim mestom Belfast.

Zastava Republike Irske

Irski grb, zlata harfa na modri podlagi

Otok je razdeljen na štiri province (Connacht, Leinster, Munster in Ulster) in 19. stoletja na 32 okrožij. 26 okrožij leži v Republiki Irski, preostalih 6 (Ulster) pa v Severni Irski, vendar del province Ulster (3 okrožja) leži v Republiki Irski.

Provinca Ulster s pokrajinami ter meja Severne Irske

Podebje je oceansko – milo, a spremenljivo. Najvišja izmerjena temperatura je bila 33.3°C v Kiklenny, junija 1887, najnižja pa -19.1°C pri Markee Castle, januarja 1881. Na otoku je izmed sesalcev avtohtonih le 26 živalskih vrst, saj je bil otok po ledeni dobi ločen od kontinentalne Evrope. Na otoku ni kač. Do srednjega veka je bila irska bogata z gozdovi. Sedaj gozdovi pokrivajo le 9% otoka.

Irski otok zaznamujeta edinstvena glasba, literatura in umetnost o katerih pa kaj več naslednjič.

Točke našega potovanja

Kot je bilo pričakovati se je naša dejanska dvodnevna (beri: 48-urna) pot precej razlikovala od načrtovane. Obdržali smo nekatere ključne točke kot naprimer ogled klifov (Cliffs of Moher) na zahodni obali otoka, vožnja s trajektom (Kilmer - Tarbert za 25€), vožnja po polotoku okoli mesta Dignle pa Killarney (in njegov grad), Cashel (in The Rock Of Cashel). Ostalo je bilo nekoliko spremenjeno, nekoliko dodelano, ustavili smo se, kot je bilo predvidevano, bolj sproščeno, jedli, kot se nam je zahotelo, spustili tisto, kar smo prihranili za naslednjič. Seveda smo v celotnem potovanju obdržali začetno in končno točko potovanja - Dublin. Te si nismo upali spreminjati :)

Celotna pot je bila dolga nekaj čez 1000 kilometrov. Za najem vozila (kombija za 9 oseb) smo porabili okoli 40€ vsak in nato še za gorivo (dizel), manj kot plarniranih 15€ ... tako da se je plan izšel.

Kako je torej izdledala potka, po kateri smo se peljali.


1. Dublin,
2. Westport,
3. Croagh Patric (gora),
4. Galway,
5. Cliffs of Moher,
6. Tralle,
7. Dingle,
8. Killarney,
9. Cashel,
10. Kilkenny,
11. Carlow,
12. Dublin.

To so okvirne točke našega potovanja - podroben opis poti ter kje vse smo se še ustavili pa sledi - menda kmalu :)

Kaj imata skupnega Irska in Slovenija? (2. del)

Kot sem vam pred odhodom obljubila, da vam sporočim še kakšno podobnost teh dveh držav, naj vam povem, da jih še vedno ni veliko, zato bi bilo potrebno še eno takšno potovanje, da mi odpre oči.

Je pa vsaj ena podobna stvar, ki sem jo opazila na dvodnevnem potepu. Na zahodnem delu Irske v bližini oceana smo se med vožnjo peljali mimo veliko pašnikov. Ti so zelo podobni pašnikom, ki jih imamo pri nas, na krasu. Podobnost je predvsem v materialu iz katerega je narejena ograja, torej kamenja, ki je zloženo drug na drugega in s svojim obročem se sklene pašnik v pravokotnik.

Ker predvidevajo pri nas na krasu postavit vetrnice za pridobivanje električne energije, bo potem to nova skupna lastnost obeh držav.

Če se še kaj spomnim, povem.

Sproščenost s cepetalčki

Ritem, glasba, usklajenost in složnost. Besede, s katerimi bi opisal sporočilo zadnjega večera v Dublinu v tem julijskem poletju leta 2007. Besede, ki opisujejo dogajanje na odru Gaiety Theatre (South King Street, Dublin), kjer so poskakovali, igrali in peli ustvarjalci in člani skupine Riverdance.

Obilo energije, ki so jo plesalci ta večer prelili na gledalce je (vsaj kar se mene tiče) dodobra zaznamovalo in dodalo pridih antičnosti našemu popotovanju. Če ima kdo možnost, mu ogled vsekakor priporočam in ni mi žal za nobenega od 4000 centov, ki bi jih porabil za ogled tega šova - hvala sis, k si plačala mojo karto. Za pokušino naj bo posnetek iz neke druge predstave.





Seveda si je bilo potrebno kupiti tudi primeren spominek popotovanja po Irski. Ker majic, ki sva jih z Janezom iskala, ni bilo, sem se odločil, da si vzamem plošček z glasbo, ki bo še nekaj časa polnila prostore mojega bivanja, in ki na tako univerzalen način sporoča zgodovino Irske, saj glasba sporoča tudi vse tisto, česar besede in slika, dejanja in besede ne morejo popisati, sporočiti - čutenje in zgodovinska čustva keltske in irske tradicije.

Če kaj, potem vsakemu, ki ga bo pot vodila po Irski, priporočam ogled te skoraj 2-urne predstave (z odmorom). Mi smo (štirje: buba, Tici, JP in bEnc) smo si jo ogledali, kot že rečeno, v "Gaiety Theatre", kjer so hostese in hosteski presenetili z gostoljubnostjo in doslednostjo (presedali so zmedene mame, ki so zasedle boljše sedeže na 2. balkonu tistim, ki so za njih dejansko plačali) in s ponudbo pijač ob dvorani (dobilo se je tudi vodo z ledom - brezplačno!) ter prodajo sladoledov in drugih sladkarij v dvorani.

Če sem si skušal predstavljati, kako bi stvar izgledala v Ljubljani (denimo v operi), nisem mogel ugotoviti, kdo bi se bolj zgražal. Ne vem, ali bi bili to kulturniki, ki bi v želji po ohranitvi stavbe in pomembnosti "kulturnega dogodka", zahtevali, da se v dvorani sladoleda na noben način ne konzumira, ali bi bili to obiskovalci z besedami: "Kakšna družba smo - še v kulturi nas posiljujejo s potrošništvom ..." kot pravim, ne vem. Vem le, da je voda z ledom v vročini dvorane še kako prijala in da je bil ogled drugega dela morda prav zaradi tega še toliko bolj sproščen.

Če pomislim na Rim in tamkajšnjo "kulturo" in na sterilnost klasičnega obdobja opere, kot jo želijo predstaviti - mi je bolj všeč sproščenost in dostopnost vsem. Čeravno strošek za karto ni bil ravno majhen (toliko o dostopnosti), je sproščenost vendarle faktor, ki v niansah premaga "klasičnost".

Dovolj za sedaj - grem še malo počivat :) Sem danes spal samo po kosih kako uro ali dve.
bEnc

Nekaj utrinkov z vožnje na zahod...

Po izredno lepi Irski pokrajini, mimo tisočih s soncem obsijanih travnikov, z belo barvo prelitih modrih in škraltnih oblakih ... pade iz samcatega temnejšega oblaka na naš "Volksvagn" nekaj dežnih kapljic (ravno prav, da umije vetrobransko steklo). Janez: "Končno dež, sem že skoraj pozabil, da sem na Irskem."
Tudi pa je ves navdušen, da bo prvič zagledal ocean in kot pred 25 leti, ko je kot 2-letnik prvič ogledal Adriatik z "voda, voda, voda ...". Tokrat verjetno v angleščini:). Upamo tudi, da bomo uzrli, kako bo v neskončno modrino zaspalo rdečkasto sonce.
Irska. Lepota neskončno zelenega. Neskončni hribi (op. zahod je res lepši zaradi svoje razgibanosti, zaradi tisočih majhnih belih pikic po obrušenih strmina - ovce). Z leti utrujene gore še vedno žarijo v svojem tihem žaru. Prav lepo, da sem vnovič tu. Še posebno pri moji najdražji. Mmm ... jaz imam rad Irsko (še bolj pa njo!!!).
PS: naše punce na znajo lulat v grmovje, ko jih gleda pol drugi ducat ne tako prijaznih psov.

Tomaž

... na poti ...

Pa nam je uspelo,
dobili smo novo krepelo
in zdaj na pot
proti zahodu veselo.

Cesta je siva,
vonjava včasih smrdljiva,
pokrajina pa se iz svetle
v temno zeleno preliva.

V avtu nas je devet,
a je še plac za sedet.
Beny, Nataly in Ireny
pa poskušajo pet.

potovanje

tako je: v ponedeljek popoldne (točneje ob 17:25 smo startali z našim popotovanjem- in ne tistim do čateža; danes pa smo se po 48 urah vrnili! v tem času smo bili odrezani od sveta (beri: interneta) od tod naša " neaktivnost". bomo nadoknadili z naknadnim poročanjem (tudi če iz slovenije) lp
matej