Sproščenost s cepetalčki

Ritem, glasba, usklajenost in složnost. Besede, s katerimi bi opisal sporočilo zadnjega večera v Dublinu v tem julijskem poletju leta 2007. Besede, ki opisujejo dogajanje na odru Gaiety Theatre (South King Street, Dublin), kjer so poskakovali, igrali in peli ustvarjalci in člani skupine Riverdance.

Obilo energije, ki so jo plesalci ta večer prelili na gledalce je (vsaj kar se mene tiče) dodobra zaznamovalo in dodalo pridih antičnosti našemu popotovanju. Če ima kdo možnost, mu ogled vsekakor priporočam in ni mi žal za nobenega od 4000 centov, ki bi jih porabil za ogled tega šova - hvala sis, k si plačala mojo karto. Za pokušino naj bo posnetek iz neke druge predstave.





Seveda si je bilo potrebno kupiti tudi primeren spominek popotovanja po Irski. Ker majic, ki sva jih z Janezom iskala, ni bilo, sem se odločil, da si vzamem plošček z glasbo, ki bo še nekaj časa polnila prostore mojega bivanja, in ki na tako univerzalen način sporoča zgodovino Irske, saj glasba sporoča tudi vse tisto, česar besede in slika, dejanja in besede ne morejo popisati, sporočiti - čutenje in zgodovinska čustva keltske in irske tradicije.

Če kaj, potem vsakemu, ki ga bo pot vodila po Irski, priporočam ogled te skoraj 2-urne predstave (z odmorom). Mi smo (štirje: buba, Tici, JP in bEnc) smo si jo ogledali, kot že rečeno, v "Gaiety Theatre", kjer so hostese in hosteski presenetili z gostoljubnostjo in doslednostjo (presedali so zmedene mame, ki so zasedle boljše sedeže na 2. balkonu tistim, ki so za njih dejansko plačali) in s ponudbo pijač ob dvorani (dobilo se je tudi vodo z ledom - brezplačno!) ter prodajo sladoledov in drugih sladkarij v dvorani.

Če sem si skušal predstavljati, kako bi stvar izgledala v Ljubljani (denimo v operi), nisem mogel ugotoviti, kdo bi se bolj zgražal. Ne vem, ali bi bili to kulturniki, ki bi v želji po ohranitvi stavbe in pomembnosti "kulturnega dogodka", zahtevali, da se v dvorani sladoleda na noben način ne konzumira, ali bi bili to obiskovalci z besedami: "Kakšna družba smo - še v kulturi nas posiljujejo s potrošništvom ..." kot pravim, ne vem. Vem le, da je voda z ledom v vročini dvorane še kako prijala in da je bil ogled drugega dela morda prav zaradi tega še toliko bolj sproščen.

Če pomislim na Rim in tamkajšnjo "kulturo" in na sterilnost klasičnega obdobja opere, kot jo želijo predstaviti - mi je bolj všeč sproščenost in dostopnost vsem. Čeravno strošek za karto ni bil ravno majhen (toliko o dostopnosti), je sproščenost vendarle faktor, ki v niansah premaga "klasičnost".

Dovolj za sedaj - grem še malo počivat :) Sem danes spal samo po kosih kako uro ali dve.
bEnc