Po izredno lepi Irski pokrajini, mimo tisočih s soncem obsijanih travnikov, z belo barvo prelitih modrih in škraltnih oblakih ... pade iz samcatega temnejšega oblaka na naš "Volksvagn" nekaj dežnih kapljic (ravno prav, da umije vetrobransko steklo). Janez: "Končno dež, sem že skoraj pozabil, da sem na Irskem."
Tudi pa je ves navdušen, da bo prvič zagledal ocean in kot pred 25 leti, ko je kot 2-letnik prvič ogledal Adriatik z "voda, voda, voda ...". Tokrat verjetno v angleščini:). Upamo tudi, da bomo uzrli, kako bo v neskončno modrino zaspalo rdečkasto sonce.
Irska. Lepota neskončno zelenega. Neskončni hribi (op. zahod je res lepši zaradi svoje razgibanosti, zaradi tisočih majhnih belih pikic po obrušenih strmina - ovce). Z leti utrujene gore še vedno žarijo v svojem tihem žaru. Prav lepo, da sem vnovič tu. Še posebno pri moji najdražji. Mmm ... jaz imam rad Irsko (še bolj pa njo!!!).
PS: naše punce na znajo lulat v grmovje, ko jih gleda pol drugi ducat ne tako prijaznih psov.
Tomaž
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
Berem, berem, pa si mislim, bEnc pa ze prov nekam poeticno pise in hop, mi oci preskocijo na podpisanega. Hehe. Seveda, kdo drug. :) Torej si koncno tudi ti prisel do pisanja. Lepo to. :)
Objavite komentar