Dublin ZOO

V odhajanju izpred našega bivališča.

Današnje jutro smo se "navsezgodaj" (ob 10h) odpravili proti živalskemu vrtu, da bi pogledali naše sorodnike - so pravili. Avtobus v center, nato še avtobus iz centra - sta nas odpeljala v veliki Dublinski park.

Phoenix park z živalskim vrtom.

Območje, kjer stoji živalski vrt, se na zgornjem zemljevidku parka razprostira na desni strani. Potke med kletkami, ogradami in živalcami na vseh straneh so nas sprehajale kake dve uri in pol. Vmes nas je pralo, vmes smo se sončili, vmes smo gledali in se čudili, kako zelo živali v takem vrtu izgubijo svoje naravne značilnosti - divjost, krvoločnost ... kot da bi jih med hrano napolnili s pomirjevali - ampak, ali ni tako v vseh živalskih vrtih? Največ akcije so pokazale kakšne opice, morda celo kakšna quasi veverica, ki se je odločila, da se začne prehranjevat ravno takrat, ko bomo šli mi mimo.

Tiger pozer.

Nedeljski utrinki

Jz sm tolk sita!!! Dones nam Barbara in Janko strežena od spredi in od zadi. Najboljši tradicionalni Irish breakfast smo dobil. Zdele pa še makarone in GIGANT solato. Full je pasal. Tole nedeljo smo si tako na izi vzel, da Bog pomagaj. Počivamo, kot da bi še drugči prišli s Triglava. Pa za dokumentacijo: Rudi resnično pomiva posodo.

Jazen je Patriciji rešil kartico slik - jeeej!!!

Mislim, da bomo zdej šli na eno smrtno resno igro pokra, al pa na pinte Guinessa. Only God knows!
Irena

Irski zajtrk

Ura je 9:45 po času v Dublinu in prva skupina naših devetih se že prehranjuje s tradicionalnim irskim zajtrkom. Pripravila sta ga gostitelja Barbara in Janko (kuhar). Sestavljen (zajtrk) je iz enega ocvrtega jajca, ocvrte slanine, ocvrtih šampinjonov, ocvrtega kruha (toasta), male klobasice, ocvrte klobaske, pomarančnega soka in, seveda, jedca, ki vse to poje.

No, dovolj za sedaj - grem tudi jaz za mizo, da pojem svoj irski zajtrk.

Belfast

Jutranji odhod iz Dublina, Fignlas, Charelstown (ob 8h iz stanovanja) ob 9. uri iz centra mesta, je bil nadvse negotov. Kot prvo smo se ubadali z iskanjem lokacije, saj je bila glavna avtobusna postaja v sosednji ulici kot pričakovano, kot drugo pa je bila vrsta za avtobus, s katerim smo se imeli namen podati na sever, daljša od avtobusa samega in ob prisotnih osebkih znotraj njega nas je navdal strahoten občutek, da se ob 9. uri ne bomo speljali iz Dublina.

V čakanju na proste sedeže, nam je pred nosom odpeljal poln avtobus.

Naši strahovi (morda tudi Ibsnovi) so se uresničili in obstali smo pred odhajajočim osebkom polnim multipersonalnim vozilom. Na srečo pa Dublin ni v Sloveniji in iniciativa šefov glavne postaje je bila neizmerna - v nekaj minutah (beri: 12-ih) je bil pred izhodom že pripravljen novi busek. Veselega srca smo se zagrebli za tistih 9 sedežev, ki so nam v tistem pomembnem trenutku najbolj strmeli k srcu.

Vožnja je trajala 2 uri in pol (v praksi 20 minut manj). Večinoma smo jo bodisi preklepetali ali prespali. Kljub nekemu trku na cesti proti severu (voznikova skrivnost nas je navdala z idejami o srečanju z vesoljčki), smo uspešno parkirali na glavni postaji v mestu Belfast.

S političnimi in družbenimi stališči poslikane stene Belfasta.

Opravili smo (ne-)malo sprehodov po mestu, nekaj po irskem, nekaj po bitanskem predelu ... Označevale so jih zastavice, nacionalne barve in bolj zastrašujoče poslikane stene z različnimi prizori iz borb v Severni Irski.

Kruh, pašteta, dručak ... naša malica v času kosila.

Tudi danes nam ni uspelo, da bi si privoščili kako konkretno kosilo. Bilo je nekaj kruha z nekaj paštetami (in doručkom), ki smo jih zaužili na pločniku ob neki taxi hiši. Potka z ograjo na levi in ograjo na desni ter smetmi na obeh straneh nas je pripeljala do cerkvene poroke v katedrali sv. Petra.

Bili smo priče poroki pred katedralo sv. Petra v Belfastu.

Še nekaj sprehodov in obisk v McDonald's-u nas je okrepil, da smo proti koncu popoldneva zapustili Belfast. Prihod nazaj v Dublin je bil sproščen in v zraku se je čutilo olajšanje. Napetost Belfasta in tamkajšnjih prebivalcev nas je prepojila, čeprav je bilo čutiti, da se razmere v mestu in svetu izboljšujejo.
Benjamin

Vodoodporni čevlji

Lowa čevlji so zakon! Kot ste lahko prebrali, nas je dež včeraj precej namočil. Dežja pa moji poletni Nike supergi ne prenašajo, zato sem cel dan preživela z nogami v močvirju. Zato mi je Barbara Kralj posodila svoje vodoodporne Lowa čevlje za naslednji dan (danes).
In ne boste verjeli, res je učinkovalo. Čevlji so ostali suha vse do konca dneva, kot bi hodili po puščavi in ne po Severni Irski (Belfast). Čevlji so super, pa ne da delam reklamo zanje, ampak dejstvo je dejstvo da ni daneč prav nič deževalo. Zelo nenavadno za te kraje. Zelo nenavano, indeed. Sicer pa ne dvomim v njihovo nepremočljivost. Torej vam sporočim po testiranju.
Barbara

Levo ali desno

Levo, desno, desno, levo. Kam zdaj? Levo ali desno?
No, za najbolj učinkovito se izkaže oboje, levo in desno. No ja, sicer pa slej kot prej ugotoviš kam, levo ali desno. Če ne prej, ko stopiš na cesto in te vozniki na desni strani grdo pogledajo in pritisnejo na sklopko. Če še ne veste je govora o tem, na katero stran pogledati pri prečkanju ceste. To nam dela težave zaradi tega, ker Irci vozijo po levi, mi pa po desni. Še bolj smešno se nam zdi, ko se vozimo z avtobusom "double-deckerjem", ko sediš v zgornjem nadstropju avtobusa in se voziš po drugačni strani kot običajno, je lahko to precej nenavadno, smešno, srhljivo itd.
Barbara