Mesto večnih nasprotij

Hej, ho.
Dan se je začel kar zgodaj, ampak se kr dobr spi. Turbo maximus ruls. Včeri smo kupil hrane na zalogo, tako da bomo lakotniki lahko preživel. Žanez si je že ogledoval karte za cjepetalčke (v sredo gredo nekateri gledat River Dance), ko je Natali komaj ločila zgornjo od zgornje veke (odpla oči).

Pot 9:00, odhod proti Belfastu.
To je mesto v Severni Irski (Velika Britanija), tako da smo v bistvu menjali države. Začetek je bil bolj neobetaven, ker se nam ni sanjalo kaj, kje, kako in zakaj. Po poti smo nekaj zadeli (povozili). Kaj, bo za vedno vprašanje.

Ko smo se že utekli, se je Rudi zgubil 3x v 5-ih minutah. Rekorder! Jutri ga bomo obleki v fluorestenčno, ker bi ga drugač v ZOO težje našli. Prvo smo pičili na zahod Belfasta, kjer prevladujejo katoliki. Izgleda kot nek geto in dobiš občutek, da nisi ravno preveč zaželjen. Ni najbolj prijeno, no. Zato smo se obrnili na jug, kjer smo protestanti. Sicer izgleda bolj domače in prijazno, vendar imajo neskončno premnogo britanskih zastav. Še pločniki so pobarvani rdeče-belo-modro. Kakšne razlike. Na stenah je full grafitov, ki se na zahodu in jugu tako razlikujejo, da glava peče.
Ko vidim Benjamina se vsakič posebej spomnim na uno pesem: "Oh, Susana, don't you cry for me ...", k se gra igra z benjotom. Premetena igra možganov.

Patricijin nick je Tici, kar me full spominja na pici (mala) in ji zato tud full ustreza. Žanez ima s sabo skoz Ritter čokolade in jih deli kot kak Samarijan. Dva švicarska noža, pet paštet in en doručak je vse, kar 9 ljudi potrebuje za blažen nasmešek (jedli smo!).

U, pa danes je izšel Herry Potter. In knjiga se prodaja res, najcenejše od najcenejšega ... Ja, seveda jo imamo - še vročo iz knjigarne! Tomaž se je na avtobusu že spravil nanjo. Dobro, da Natali ne spada med ljubsumne punce - ha!

Benjamin šteje dnar (četrtič!): "Sam preverjam. Ker jz si ne verjamem čist 100%."
Irena

5-letnica v ZOO

Danes sem bila v živalskem vrtu. Videla sem najmanj 4 žirafe. So lepe. Dež še zmeraj pada.

Dežna olimpijada

Dobro jutro, dober dan, Ireland.
Jaz sem spala kot hrček in po podatkih sodeč tudi ostalim ni bilo hudga. Na TV se skoz' fura koncert LiveAid iz leta '85 - legendarna muzka. Spokal smo se dokaj hitro, če računaš, da nas je devet različnih jutranjih tipov. Takoj pri vratih se je pa ustal kt pr norcih. Zravn snemamo še CD (nekoč bo prodajna uspešnica). Rudi je bil moker od 0 do 1,89m. Janez, alias gospod Legenda, pa po cesti, kjer je 2cm na debelo dežja, hodi v tevicah, širšemu občinstvu bolj poznane pod imenom "Krisutove patike". Norc! Kot v Angliji, imajo tudi tu duble-deckerje. Še prej, smo v Sparu nabavili dnevne karte, za katere se je vsaj 5 ljudi matral, kako prit do najcenejše možnosti. Več glav več ve. Središče Dublina je lušno - in zelo mokro. Bajtice so manjše in imajo pobarvane vrata (da se pijani ati znajdejo med vsemi vrati vrnit domov). Benjamin je samooklicana varuška in zelo zanesljiv vodiš. Prva turistična točka je bil College Camp (Trinty College) - tega pri nas ni.

Uspešno zaključili I. semester na Trinity College, Dublin (We wish!)

Mateju je bolj ustrezala druga točka, niti ne zaradi same vsebine, kot zaradi tega, ker je bil vstop brezplačen - jeeeej!!! Muzej ima par res zanimivih stvari: prvi zapis na kamnu na Irskem, zlati nakit, kravji zvonec ...
Nato smo naredili nekaj korakov skozi veliki park Dublinski - poimenovanega po svetem Štefanu. Veliko zelenic (danes nenavadno mokrih in nepripravnih za sedenje ali poležavanje), pa precej golobov, ki za razliko od galebov in rac niso mogli it v jezerco - da so bili zaradi tega dokaj slabe volje, smo se strinjali vsi (čeprav ni izključeno, če ne tiči pravi razlog v vremenu).

St. Stefan's Park Drawn Plan

Našo tretjo točko pa si točno, tako je, točno v tem trenutku ogleduje samo Patricija. V katedralo sv. Patrika se je potuhnila s svojim fotoaparatom, da nam bo nato laho prikazala vsa čudesa, ki jih je vidila tam.

"Tole je zvonik ... mojega soimenjaka ..."Pozerji pred brezami pri zvoniku sv. Patrika :)

Gremo jest.

Končni izkupiček od hrane je bil par žemelj. Po tem so odpujsali v Guinessa. Karta je močno zasoljena, ampak za naš končni plen ... no, se je nekako izravnalo (haha). Muzej je v šestih štukih in v obliki kozarca. Na vrhu smo dobili kozarec temnega pira. Komedija. Devet ljudi za mizo, za nami pa so ostali trije glaži. Marsikdo si je ob vsem ozaveščenem ogledu sporočil o nevarnosti prekomernega zaužitja alkohola, to tako močno gnal k srcu, da je temna tekočina kar obstala na mizi. Ker pa je bilo srce po ogledu preveč ozaveščeno, smo tekočino primerno shranili - v 0,5l embalažico od prej spitega mleka. Ja, naša babica je vedno govorila: "Boljš ta pršparan, kot ta pojeden." Zvečer pa vsaka kapljica prav pride.

Za mizo 9 ljudi, na mizi pa ... kozarcev.

Gift shop je bil ful mogočen, ampak kot varčni ljudje, smo se s stvarmi, ki so nam bile všeč, samo slikal.

Naši kandidati za nakup - zgolj skupno fotografiranje.

Potem smo na polno iskal WC za Rudija in Mateja, vmes našli kebab za 8€ in glavno cesto, ki spominja na našo Čopovo. Materiala za milijon folk.

Kebab s Pepsijem za 3,5€

Scensko vozilo popularne skupine U2

Patricija slika kot blazna. Današnji najbolj uporabljen predmet - marela.
Irena (in Benjamin)

My ambrella
Ko smo že ravno pri marelah: moja je danes končala svojo službeno pot - šla je k vragu!!! Če že še ni šla, jo bom pa jaz tja poslal. To pa zato, ker sem prav jezen nanjo (a si lahko jezen na marelo?). Ja, lahko, če je to na Irskem. Na Irskem so namreč marele kot ljudje (no, verjetno vsaj priseljenci - vsi, ki jih rabijo, čeprav jih nočejo imeti). Nazaj k moji (pokojni) mareli: verjetno se je pokvarila zato, ker je doživela največ, kar lahko marela (ali pravilneje, dežnik) doživi - Irsko = olimpijske igre za dežnike!!! RIP MY AMBRELLA
Matej

P.S. Moj dežnik je lahko tudi marela. (Irena)

Pot na sever

Začelo se je z odhodom :) Koordinacija je bila na psu. Patricija se je na telefon javljala kot operaterka šaltarja 13 pri Mobitelu. Pametnjakoviči imamo povečini oblečene kavbojke in posledično osebno savno. Tri mač. Cesta je šla mimo z nadvzočno hitrostjo. Da je bila cesta pa vem samo po tem, da so po vsake toliko zaškripale gume - zanesljiv pokazatelj. Letališče je sredi polja in ti čudaki so nam vzel ta najboljši del prtljage - liker. Šment! Rudi pa Tomaž itak spadata med kvalificirane mafijce. Rudi je razstreljivo skril v mazilo za ustnice. Kako premeteno. Tali je že pozabila denarnico. Danes šele prvič! Uuu, pa Janez ima danes jubilejnih 24. In avion ima eno urno zamudo. (Ura: 13:50 GTM+2) Ireni


(Ura: 14:45 GTM+2) Še vedno čakamo v savni, ki ji štajerci (toti) pravijo mednarodno letališče. Nekaj jih (tudi jaz) nas igra poker: Ne vem zakaj, ker se igra samo za karte. Matej

(Pogovor iz aviona) Janez: No, pa smo spet na istem. Sredi ničesar.
Benjamin: Men se pa zdi, da je mal bolj na levo.


(Letališče v Londonu) No, še kar smo na letališču. 19 in še nekaj minut. Do sedaj so nam zaplenili še plin za gorilnike, tekočino za leče ... pa še čevlji so morali iti čez rentgen. Boge, na novo rojene mikrobakterije.

Rudi in Patricija: gledata v uglajenega moškega - reveža, ki se sklanja nad "domnevnim košem za smeti". Predstavljata si ga, z bananinim olupkom na glavi. Kot Janez, ki je v mestu, šele čez čas ugotovita, da gre za pitno vodo. Smeha ni bilo konec.

Uspešno smo prispeli, se s taksijem za 45EUR ilegalno pripeljali do Finglasa (bilo nas je 9 + šofer), pojedli dober golaž, ki nam ga je pripravil bubin fant in sedaj je čas, da poiščemo svoje ležišče za te dni ...

Gremo spat. Noč!

Popusti ISIC

Kot smo se dogovorili za ovalno mizo, naj bi imel vsak od nas mednarodno študentsko izkaznico (International Student Identity Card - ISIC), s pomočjo katerih si nadejamo tu ali tam kakšen popust med potovanjem.


Izkaznico se lahko pridobi na več koncih, zanjo je treba odšteti 7,10 EUR in eno barvno fotografijo svojega obraza. Za popuste se je najbolje obrniti na samem mestu, kjer se euri zapravljajo, v pomoč pa je gotovo lahko seznam, ki ga pripravljajo na uradni strani ISIC.

Verjetno si še kdo, poleg mene pravi: "Al' bomo velik, al' bomo mal popustov izrabli, jz ne vem - upam le, da jih bo vsaj za 7,10 EUR."

Pakiranje

Benjamin naprej hvala za blog.

Ura kaže nekaj čez 21.30 in jaz na veliko razmišljam, da bi jo s cimrom mahnila v Mc'Donaldsa, namesto da bi se ukvarjala s pakiranjem. Marko (cimer) me je tako že spraševal ali imam vse, ali še kaj rabim, ker trgovine so samo do 21.00 odprte, da sem se že malo zamislila, kdo kam odpotuje. Vesela sem za takšne prijatelje, ki imajo skrb, da vse poteka tako kot mora. Marko, če bereš tale blog hvala za vse in tudi hvala za prenosni disk, prišel nam bo prav.

Draga druščina, ki bomo čez par ur sedeli skupaj na letalu, vsi pri oknu seveda ;-) upam, da lepo pakirate in da ne boste česa pozabili doma. No, važno je da ste vi tam z osebnimi dokumenti, prtljaga bo že prišla za vami v primeru izgube.

Patricija

Potka v planu in v realnosti

Poleg drugih reči, ki jih imamo namen početi v šestih dneh bivanja na Irskem, smo splanirali tudi krožno pot po Irski. Za prevoz bomo uporabili najeto vozilo (upam, da po primerni ceni), s katerim si bomo ogledali nekaj izbranih lokacij - te, ki so vnaprej planirane in verjetno tudi kako, ki se bo nenadejano pojavila ob poti.

Planirana potka izgleda nekako takole:

1. Odhod iz Dublina
2. Tyrrellspass Castle
3. Galway
3.1. St. Nicholas' Collegiate Church
3.2. Galway Irish Crystal Heritage Centre
4. Galway Cathedral
5. The Burren
5.1. Caherconnell Stone Fort
6. Cliffs of Moher
7. in 8. Killmer-Tarbert Car Ferry
9. do 13. Dingle
14. do 17. Ring of Kerry
18. Rock of Cashel
19. Kilkenny Castle
20. Carlow Castle
21. Wicklow Gap Viev Point
22. Wicklow Mountains National Park Center
23. Powerscourt House and Gardens
24. Dublin

Vmes bo seveda treba nekje prespati, verjetno nekje v okolici mesta Dingle. Pa kako reč pojest. Zna pa se tudi zgoditi, da bo pot v realnosti precej drugačna. Da bomo vmes odkrili še kako zanimivo reč, in da bomo kakšno ali več načrtovanih točk izpustili in naše vozilce usmerili na druge, nenadejane lokacije.