Mesto večnih nasprotij

Hej, ho.
Dan se je začel kar zgodaj, ampak se kr dobr spi. Turbo maximus ruls. Včeri smo kupil hrane na zalogo, tako da bomo lakotniki lahko preživel. Žanez si je že ogledoval karte za cjepetalčke (v sredo gredo nekateri gledat River Dance), ko je Natali komaj ločila zgornjo od zgornje veke (odpla oči).

Pot 9:00, odhod proti Belfastu.
To je mesto v Severni Irski (Velika Britanija), tako da smo v bistvu menjali države. Začetek je bil bolj neobetaven, ker se nam ni sanjalo kaj, kje, kako in zakaj. Po poti smo nekaj zadeli (povozili). Kaj, bo za vedno vprašanje.

Ko smo se že utekli, se je Rudi zgubil 3x v 5-ih minutah. Rekorder! Jutri ga bomo obleki v fluorestenčno, ker bi ga drugač v ZOO težje našli. Prvo smo pičili na zahod Belfasta, kjer prevladujejo katoliki. Izgleda kot nek geto in dobiš občutek, da nisi ravno preveč zaželjen. Ni najbolj prijeno, no. Zato smo se obrnili na jug, kjer smo protestanti. Sicer izgleda bolj domače in prijazno, vendar imajo neskončno premnogo britanskih zastav. Še pločniki so pobarvani rdeče-belo-modro. Kakšne razlike. Na stenah je full grafitov, ki se na zahodu in jugu tako razlikujejo, da glava peče.
Ko vidim Benjamina se vsakič posebej spomnim na uno pesem: "Oh, Susana, don't you cry for me ...", k se gra igra z benjotom. Premetena igra možganov.

Patricijin nick je Tici, kar me full spominja na pici (mala) in ji zato tud full ustreza. Žanez ima s sabo skoz Ritter čokolade in jih deli kot kak Samarijan. Dva švicarska noža, pet paštet in en doručak je vse, kar 9 ljudi potrebuje za blažen nasmešek (jedli smo!).

U, pa danes je izšel Herry Potter. In knjiga se prodaja res, najcenejše od najcenejšega ... Ja, seveda jo imamo - še vročo iz knjigarne! Tomaž se je na avtobusu že spravil nanjo. Dobro, da Natali ne spada med ljubsumne punce - ha!

Benjamin šteje dnar (četrtič!): "Sam preverjam. Ker jz si ne verjamem čist 100%."
Irena