Belfast

Jutranji odhod iz Dublina, Fignlas, Charelstown (ob 8h iz stanovanja) ob 9. uri iz centra mesta, je bil nadvse negotov. Kot prvo smo se ubadali z iskanjem lokacije, saj je bila glavna avtobusna postaja v sosednji ulici kot pričakovano, kot drugo pa je bila vrsta za avtobus, s katerim smo se imeli namen podati na sever, daljša od avtobusa samega in ob prisotnih osebkih znotraj njega nas je navdal strahoten občutek, da se ob 9. uri ne bomo speljali iz Dublina.

V čakanju na proste sedeže, nam je pred nosom odpeljal poln avtobus.

Naši strahovi (morda tudi Ibsnovi) so se uresničili in obstali smo pred odhajajočim osebkom polnim multipersonalnim vozilom. Na srečo pa Dublin ni v Sloveniji in iniciativa šefov glavne postaje je bila neizmerna - v nekaj minutah (beri: 12-ih) je bil pred izhodom že pripravljen novi busek. Veselega srca smo se zagrebli za tistih 9 sedežev, ki so nam v tistem pomembnem trenutku najbolj strmeli k srcu.

Vožnja je trajala 2 uri in pol (v praksi 20 minut manj). Večinoma smo jo bodisi preklepetali ali prespali. Kljub nekemu trku na cesti proti severu (voznikova skrivnost nas je navdala z idejami o srečanju z vesoljčki), smo uspešno parkirali na glavni postaji v mestu Belfast.

S političnimi in družbenimi stališči poslikane stene Belfasta.

Opravili smo (ne-)malo sprehodov po mestu, nekaj po irskem, nekaj po bitanskem predelu ... Označevale so jih zastavice, nacionalne barve in bolj zastrašujoče poslikane stene z različnimi prizori iz borb v Severni Irski.

Kruh, pašteta, dručak ... naša malica v času kosila.

Tudi danes nam ni uspelo, da bi si privoščili kako konkretno kosilo. Bilo je nekaj kruha z nekaj paštetami (in doručkom), ki smo jih zaužili na pločniku ob neki taxi hiši. Potka z ograjo na levi in ograjo na desni ter smetmi na obeh straneh nas je pripeljala do cerkvene poroke v katedrali sv. Petra.

Bili smo priče poroki pred katedralo sv. Petra v Belfastu.

Še nekaj sprehodov in obisk v McDonald's-u nas je okrepil, da smo proti koncu popoldneva zapustili Belfast. Prihod nazaj v Dublin je bil sproščen in v zraku se je čutilo olajšanje. Napetost Belfasta in tamkajšnjih prebivalcev nas je prepojila, čeprav je bilo čutiti, da se razmere v mestu in svetu izboljšujejo.
Benjamin