Pot na sever

Začelo se je z odhodom :) Koordinacija je bila na psu. Patricija se je na telefon javljala kot operaterka šaltarja 13 pri Mobitelu. Pametnjakoviči imamo povečini oblečene kavbojke in posledično osebno savno. Tri mač. Cesta je šla mimo z nadvzočno hitrostjo. Da je bila cesta pa vem samo po tem, da so po vsake toliko zaškripale gume - zanesljiv pokazatelj. Letališče je sredi polja in ti čudaki so nam vzel ta najboljši del prtljage - liker. Šment! Rudi pa Tomaž itak spadata med kvalificirane mafijce. Rudi je razstreljivo skril v mazilo za ustnice. Kako premeteno. Tali je že pozabila denarnico. Danes šele prvič! Uuu, pa Janez ima danes jubilejnih 24. In avion ima eno urno zamudo. (Ura: 13:50 GTM+2) Ireni


(Ura: 14:45 GTM+2) Še vedno čakamo v savni, ki ji štajerci (toti) pravijo mednarodno letališče. Nekaj jih (tudi jaz) nas igra poker: Ne vem zakaj, ker se igra samo za karte. Matej

(Pogovor iz aviona) Janez: No, pa smo spet na istem. Sredi ničesar.
Benjamin: Men se pa zdi, da je mal bolj na levo.


(Letališče v Londonu) No, še kar smo na letališču. 19 in še nekaj minut. Do sedaj so nam zaplenili še plin za gorilnike, tekočino za leče ... pa še čevlji so morali iti čez rentgen. Boge, na novo rojene mikrobakterije.

Rudi in Patricija: gledata v uglajenega moškega - reveža, ki se sklanja nad "domnevnim košem za smeti". Predstavljata si ga, z bananinim olupkom na glavi. Kot Janez, ki je v mestu, šele čez čas ugotovita, da gre za pitno vodo. Smeha ni bilo konec.

Uspešno smo prispeli, se s taksijem za 45EUR ilegalno pripeljali do Finglasa (bilo nas je 9 + šofer), pojedli dober golaž, ki nam ga je pripravil bubin fant in sedaj je čas, da poiščemo svoje ležišče za te dni ...

Gremo spat. Noč!