Nekaj utrinkov z vožnje na zahod...

Po izredno lepi Irski pokrajini, mimo tisočih s soncem obsijanih travnikov, z belo barvo prelitih modrih in škraltnih oblakih ... pade iz samcatega temnejšega oblaka na naš "Volksvagn" nekaj dežnih kapljic (ravno prav, da umije vetrobransko steklo). Janez: "Končno dež, sem že skoraj pozabil, da sem na Irskem."
Tudi pa je ves navdušen, da bo prvič zagledal ocean in kot pred 25 leti, ko je kot 2-letnik prvič ogledal Adriatik z "voda, voda, voda ...". Tokrat verjetno v angleščini:). Upamo tudi, da bomo uzrli, kako bo v neskončno modrino zaspalo rdečkasto sonce.
Irska. Lepota neskončno zelenega. Neskončni hribi (op. zahod je res lepši zaradi svoje razgibanosti, zaradi tisočih majhnih belih pikic po obrušenih strmina - ovce). Z leti utrujene gore še vedno žarijo v svojem tihem žaru. Prav lepo, da sem vnovič tu. Še posebno pri moji najdražji. Mmm ... jaz imam rad Irsko (še bolj pa njo!!!).
PS: naše punce na znajo lulat v grmovje, ko jih gleda pol drugi ducat ne tako prijaznih psov.

Tomaž

... na poti ...

Pa nam je uspelo,
dobili smo novo krepelo
in zdaj na pot
proti zahodu veselo.

Cesta je siva,
vonjava včasih smrdljiva,
pokrajina pa se iz svetle
v temno zeleno preliva.

V avtu nas je devet,
a je še plac za sedet.
Beny, Nataly in Ireny
pa poskušajo pet.

potovanje

tako je: v ponedeljek popoldne (točneje ob 17:25 smo startali z našim popotovanjem- in ne tistim do čateža; danes pa smo se po 48 urah vrnili! v tem času smo bili odrezani od sveta (beri: interneta) od tod naša " neaktivnost". bomo nadoknadili z naknadnim poročanjem (tudi če iz slovenije) lp
matej